Severni in južni Azerbajdžan skozi zgodovino: regija, kultura in politične meje

Severni Azerbajdžan se danes nanaša na neodvisno državo Azerbajdžan, ki leži ob Kaspijskem morju na južnem Kavkazu. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je država postala suverena republika s prestolnico v Bakuju. S svojimi bogatimi naravnimi viri, zlasti nafto in plinom, ter strateško lego je Azerbajdžan postal pomemben gospodarski in politični igralec v regiji. Njegova prebivalstvo je pretežno azerbajdžanskega porekla, z azerbajdžanskim jezikom kot uradnim jezikom. Večina prebivalcev je muslimanov šiitske veje islama.

Južni Azerbajdžan pa ni ločena država, temveč regija znotraj Irana. Nahaja se na severozahodnem delu države, kjer živi velika azerbajdžanska skupnost, ki predstavlja največjo etnično manjšino v Iranu. Glavni mesti v tej regiji sta Tabriz in Ardabil, ki sta pomembni kulturni in zgodovinski središči. Azerbajdžanci v Iranu govorijo azerbajdžanski jezik, ki je zelo podoben jeziku, ki ga uporabljajo v Republiki Azerbajdžan, vendar se v Iranu uporablja pisava perzijskega izvora. Kljub skupnim kulturnim koreninam so azerbajdžanci v Iranu pod vplivom iranske politike in družbenih norm, kar jih ločuje od njihovih severnih sosedov.

Razliko med severnim in južnim Azerbajdžanom je ustvarila zgodovina. Po rusko-perzijskih vojnah v 19. stoletju sta bila s sporazumoma iz Gulistana (1813) in Turkmenčaja (1828) ozemlji razdeljeni med carsko Rusijo in Perzijo. Ta delitev je povzročila razpad kulturno in etnično enotnega območja. Medtem ko je severni del prešel pod ruski vpliv in kasneje postal del Sovjetske zveze, je južni del ostal pod perzijskim oziroma iranskim nadzorom.

Danes obe regiji sodelujeta na kulturnem, gospodarskem in družbenem področju, vendar ostajata ločeni z mednarodno mejo. Za mnoge Azerbajdžance je razmejitev med severnim in južnim delom še vedno občutljivo vprašanje, ki obuja spomine na skupno zgodovino in identiteto.

Severni Azerbajdžan je danes suverena država, medtem ko je južni Azerbajdžan del Irana. Čeprav ju ločujejo politične meje, ju povezujejo skupni jezik, kultura in tradicija, kar prispeva k ohranjanju močnih vezi med prebivalci obeh regij.