Carlos M. Duarte je profesor morskih znanosti na Univerzi za znanost in tehnologijo kralja Abdulaha v Savdski Arabiji. Raziskuje vplive podnebnih sprememb na morske ekosisteme ter razvija rešitve za globalne okoljske izzive. Leta 2025 je prejel nagrado Japan Prize za raziskovanje ekosistemov modrega ogljika, med katere sodijo morska trava, mangrove in slana močvirja. Ti ekosistemi kljub majhnemu deležu morske površine shranjujejo približno polovico ogljika, ki se vsako leto odlaga v morskih sedimentih.
Ob obisku Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je vodil delavnico o ekonomskem vrednotenju morske trave pozejdonke. Kot je dejal, podnebna kriza jasno kaže, da narava ni neizčrpen vir. Izguba biotske raznovrstnosti v oceanih po njegovem mnenju ni zgolj okoljsko vprašanje, temveč vpliva na prehransko varnost, zdravje ljudi in stabilnost gospodarstev. Ključno vprašanje prihodnosti je, kako vrednost narave vključiti v ekonomske odločitve.
V 45 letih raziskovalnega dela je bil večkrat priča hitrim izgubam morskega življenja, od propadanja koralnih grebenov do izginjanja travnikov pozejdonke. Kljub temu izpostavlja primere uspešnega okrevanja. Morski sloni so bili v začetku 20. stoletja skoraj iztrebljeni, po prepovedi lova pa se je njihova populacija povečala na približno četrt milijona. Podobno so si po moratoriju na kitolov opomogli tudi kiti grbavci, katerih populacija danes presega 60.000 osebkov.
Manj opazni ekosistemi, med njimi morska trava, so bili dolgo zapostavljeni. Duarte jo je nekoč označil za »grdega račka« morskega varstva. V Sredozemlju je najznačilnejša pozejdonka, ki tvori podvodne travnike, pomembne za vezavo ogljika, zaščito obal in ohranjanje biotske raznovrstnosti. V Tržaškem zalivu so nekoč pokrivali velik del morskega dna, danes pa so v slovenskem morju ohranjeni le še na posameznih območjih.
Po njegovih besedah se je v Evropi prvič po stoletju trend upadanja morskih trav obrnil. K temu so prispevali vključitev območij v omrežje Natura 2000, strožji standardi kakovosti voda ter nova uredba o obnovi narave. Drugačna je slika pri koralnih grebenih, kjer je bilo v zadnjih desetletjih izgubljenih okoli 70 odstotkov površin. Koralni grebeni niso le ekološko pomembni, temveč imajo tudi gospodarsko vrednost zaradi zaščite obal, ribolova, turizma in razvoja zdravil.
Duarte poudarja, da so s kolegi razvili strategije za obnovo morskega življenja do leta 2050. Temeljijo na zaščiti območij, obnovi habitatov ter zmanjševanju podnebnih pritiskov in onesnaževanja. Učinkovite bodo le ob dolgoročni politični podpori in družbeni volji.
Kot je dejal, politike delujejo, vendar potrebujejo čas. Za vidne rezultate je potrebnih približno 20 let doslednega izvajanja ukrepov. Evropsko unijo vidi kot pomembnega akterja zaradi razmeroma stabilne podnebne usmeritve. Opozarja pa na težave pri mednarodnem sodelovanju, zlasti kadar obljubljena finančna pomoč državam v razvoju ne sledi zavezam.
Kljub opozorilom pred posledicami podnebnih sprememb zagovarja tudi drugačen pristop v javnem diskurzu. Po njegovem mnenju stalno poudarjanje katastrofičnih scenarijev krepi občutek nemoči in ekološko anksioznost, zlasti med mladimi. Ob opozorilih so potrebni tudi primeri uspešnega okrevanja, ki kažejo, da spremembe so mogoče.
