Oživljanje izumrlih vrst za zdaj ostaja znanstvena ambicija
Ideja o ponovnem oživetju izumrlih vrst, kot so volnati mamut, strašni volk ali celo tasmanski tiger, se zdi kot prizor iz znanstvenofantastičnega filma. Vendar v zadnjih letih nekatera podjetja, predvsem ameriško podjetje Colossal Biosciences, zatrjujejo, da so na dobri poti k »deizumiranju«. Z najnovejšimi dosežki, kot so gensko spremenjene miši z lastnostmi mamutov ali mladiči, ki naj bi genetsko spominjali na strašnega volka, podjetje navdušuje javnost, a sproža številne pomisleke v znanstveni skupnosti.
Genetik George Church in podjetnik Ben Lamm sta pred štirimi leti ustanovila Colossal Biosciences, ki danes velja za vodilno na področju t. i. genetske reinterpretacije izumrlih vrst. S pomočjo orodja CRISPR so raziskovalci v genom sodobnih živali vstavili gene, izločene iz fosilov, in tako ustvarili organizme, ki odražajo nekatere značilnosti izumrlih vrst. Vendar strokovnjaki opozarjajo, da to še ne pomeni njihovega oživitvenega povratka, saj ne gre za prave genetske kopije, temveč za hibridne organizme.
Tako imenovani "kosmati miši" so na primer rezultat vstavljanja genov volnatega mamuta v genom običajnih miši, pri čemer so slednje pridobile dlako in presnovne prilagoditve na mraz. Podobno so z gensko manipulacijo sivih volkov ustvarili mladiče, ki naj bi spominjali na strašne volkove. Kritiki pravijo, da gre v resnici za gensko spremenjene sive volkove, ne pa za obnovljeno izumrlo vrsto.
Uradna znanstvena definicija oživljene vrste vključuje populacijo, ki je sposobna samostojnega življenja v naravi. Za zdaj pa gre za posamezne primerke v laboratorijih, katerih preživetje bi bilo v naravnem okolju močno vprašljivo. Poleg tega obstaja resna nevarnost premajhne genetske raznolikosti, kar bi ogrozilo dolgoročno obstojnost morebitne populacije.
Colossal Biosciences se ne ustavlja pri sesalcih. Podjetje je napovedalo napredek tudi pri kloniranju ogroženega rdečega volka in pri sekvenciranju DNK tasmanskega tigra, izumrlega vrečarja. Prav tako potekajo raziskave o možni 'oživitvi' doda, velike ptice, ki je izginila v 17. stoletju.
Znanstveniki, kot je Carles Lalueza Fox z barcelonskega muzeja naravoslovnih znanosti, opozarjajo, da gre v najboljšem primeru za gensko interpretacijo, ne pa za pravo oživitev. Dodaja, da bi takšen napredek lahko imel pomen pri ohranjanju ogroženih vrst ali razvoju biomedicine, če bi ga uporabili premišljeno in odgovorno.
V ozadju pa ostaja ključna etična dilema: ali ima smisel vlagati milijone v poskuse oživitve izumrlih vrst, medtem ko vsak dan izginjajo številne žive vrste? Mnogi raziskovalci menijo, da bi bilo smotrneje sredstva nameniti varstvu obstoječih ekosistemov, ki so pod vedno večjimi pritiski podnebnih sprememb, izgube habitata in onesnaženja.
Znanost torej še ni dosegla točke, ko bi lahko trdila, da je izumrlo vrsto oživila. Kar se dogaja v laboratorijih podjetja Colossal Biosciences, je predvsem prikaz tehnološkega napredka, ki pa ostaja del znanstvenih in družbenih razprav o mejah mogočega – in dopustnega.
