Pravilo, znano kot Leonardovo pravilo razvejanosti, je preprosto. Če se deblo drevesa z določenim premerom razcepi na dve veji, potem bo kvadrat premera prve in kvadrat premera druge veje skupaj enak kvadratu premera debla. Tako na primer deblo s premerom 10 centimetrov lahko razpade na veji s premeroma 6 in 8 centimetrov, saj 6² + 8² = 36 + 64 = 100, kar je enako 10².
Travmatologinja Inés Moreno je v enem od svojih zadnjih videoposnetkov na družbenih omrežjih opozorila, da se to načelo pojavlja ne le pri drevesih, temveč tudi v človeškem telesu. Arterije, bronhiji in kosti se razvejajo po enakih matematičnih zakonitostih, kar kaže na to, da narava v iskanju učinkovitosti sledi točno določenim zakonitostim. Pravilnost razvejanosti omogoča optimalen pretok tekočin, zraka in energije z minimalnim naporom.
Leonardovo pravilo se danes uporablja pri oblikovanju medicinskih pripomočkov, protez, v študijah krvnega obtoka in celo pri računalniških simulacijah rasti rastlin. Vse to brez sodobnih orodij, laboratorijev ali tehnologije – zgolj z opazovanjem narave in risarsko spretnostjo.
A z razvojem tehnologije se razkrivajo tudi meje tega pravila. Novejše raziskave kažejo, da pravilo ne velja povsod, zlasti ne na mikroskopski ravni, kjer je prenos vode po drevesnih žilah bolj zapleten, kot je to predvideval da Vinci. V končnih delih dreves so žile ožje, da se tlak lažje uravnava in voda ne izgublja svoje sile – kar nasprotuje Leonardovi enačbi.
Kljub temu njegovo razumevanje ostaja osupljivo. Brez sodobnih pripomočkov je Leonardo sestavil model, ki se je izkazal za neverjetno uporaben in vzdržljiv v znanstveni sferi skozi stoletja. Čeprav ni popoln, je prispeval k boljšemu razumevanju naravnih sistemov in ostaja simbol povezave med umetnostjo in znanostjo.
