Poletna noč v zanmenju Josipine Turnograjske

Josipina Urbančič Turnograjska je bila prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica. Josipina je bila najstarejša in je imela še dva brata, Janka in Fidelisa. Ker v Preddvoru še ni bilo šole, je Josipino hodil na dom učit sprva kaplan Janez Kastelic, ki ga je kasneje nadomestil Lovro Pintar.

Josipina je spoznala Lovra Tomana 24. 8. 1850, ko je prišel v Preddvor obiskat svojega prijatelja. Med njo in Tomanom se je razvilo triletno dopisovanje. Od leta 1850 do 1853 sta si izmenjala več kot 1066 pisem, ki obsegajo od 20 do 35 strani in sta si jih pisala vsak dan. V njih sta si izpovedovala ljubezen, si pošiljala rožice in druga znamenja izkazane ljubezni. Pisma so bogata tudi zaradi opisovanja kulturnih dogodkov, odnosov med sorodniki, srečevanja s takratnimi uglednimi možmi, načinom prehranjevanja, oblačenja itd. Josipina in Lovro naj bi po pripovedovanjih in zapisih veljala za zelo lep in zanimiv par. Predvsem sta se zavzemala za večjo vlogo slovenskega jezika. Na Lovrovo željo se je fotografirala in slikarsko upodobila. Matevž Langus (1792-1855) jo je imel za osnovni model sv. Lucije v šentflorjanski cerkvi v Ljubljani. Zveza Josipine in Lovra se je poglabljala, zlasti potem ko je Lovro junija 1852 doktoriral in je iz Gradca prišel v Kranj ter je večkrat zahajal na Turn. Za datum poroke sta določila 24. avgust 1853 in le-ta je bila zaradi Lovrovih zahtev po višji doti prestavljena. Striček Fidelis Terpinc je dodal Josipinini doti še 6000 goldinarjev in tako se je poroka zgodila 22. 9. 1853. Josipina in Lovro sta se poročila v grajski kapeli na gradu Turn. Po poroki se je Josipina skupaj z Lovrom, svojo materjo in bratoma preselila v Gradec, kjer je imela decembra splav, nato je ponovno zanosila in konec maja rodila mrtvega otroka ter kmalu za tem, in sicer 1. junija 1854, umrla. Stara še ni bila enaindvajset let.

Ustvarjala je pod psevdonimom Turnograjska, ker je bil njen dom grad Turn. Segala je po motivih iz slovanske in obče zgodovine. Zelo pomembno vlogo v njenih delih so imele tudi ženske, ki so odhajale s svojimi možmi v vojsko in se borile za svobodo svojega naroda. Napisala je tudi posvetilo Francetu Prešernu. Kadar je bila Josipina v Kranju, je stopila tudi do groba Franceta Prešerna. Zelo ga je občudovala in bilo ji je žal, da mu Kranjci niso izkazovali dovolj velikega spoštovanja. Je prva, ki je v pripovedni tehniki upodobila motiv Veronike Deseniške. Napisala je 38 povestic. Ohranjene so tri njene pesmi: Zmiraj krasna je narava, Noč na grobu in Smereka. Josipina je bila tudi skladateljica, a se njenih skladb ni ohranilo veliko. Komponirala je klavirske skladbe in napeve s klavirjem za slovenske tekste. Ohranjene skladbe so: Tri rožice, polka Zoridanka, klavirska skladba Spominčice, vesela Napitnica in Zdravlica. Josipina je ustvarjala v dobi, ko se je pripovedništvo na Slovenskem šele začelo razvijati, poleg tega so bili do takrat ustvarjalci samo moški, zato so njena dela še toliko bolj pomembna in je bil njen preboj na slovensko literarno področje zelo težak. V času svojega življenja je bila kot ženska in pisateljica deležna velikega ugleda na ruskem dvoru, v Bolgariji in na Slovaškem. Josipinina vdanost pisanju, glasbi, ljubezni do slovenskega jezika in narave je jasno izražena v vsakem njenem delu, pismu in številnih njenih mislih. Bila je mladenka, zabavna, polna vitalizma in mladostniških želja. Bila je Josipina, ena in edina.