Karel VI. je hčerki z izdajo pragmatične sankcije že leta 1713 zagotovil nasledstvo na avstrijskem prestolu. Kljub temu se je po njegovi smrti začela vojna za avstrijsko nasledstvo, saj so mnogi evropski monarhi izzvali njeno pravico do vladanja. Najhujši nasprotnik je bil pruski kralj Friderik II., ki je okupiral Šlezijo in sprožil dolgotrajen spopad med Avstrijo in Prusijo.
Marija Terezija je bila ne le izjemna politična osebnost, temveč tudi odločna reformistka. Podedovala je oslabljeno vojsko in prazno zakladnico, zato je hitro uvedla obsežne reforme v vojski in gospodarstvu. Podvojila je število vojakov v avstrijski armadi, centralizirala vlado in reformirala davčni sistem, kar je omogočilo stabilnejše prihodke. Ustanovila je vrhovno sodišče in okrepila administracijo, kar je izboljšalo upravljanje v njenih deželah.
Na zunanji politični sceni je Marija Terezija prekinila tradicionalno zavezništvo z Združenim kraljestvom in sklenila nova zavezništva z Rusijo in Francijo, kar je Avstriji omogočilo močnejši mednarodni položaj. Leta 1756 je sledil ponovni spopad s Prusijo v sedemletni vojni, ki se je končala leta 1763, ko je morala priznati prusko oblast nad Šlezijo. Kljub temu je Avstrija ohranila velik del svojega vpliva.
Po smrti moža leta 1765 se je Marija Terezija oblekla v črnino in se posvetila mirnejšemu vladanju. Svojega sina Jožefa II. je imenovala za sovladarja, vendar mu ni dovolila popolne avtonomije, saj ga je videla kot preveč zaletavega. Njena vladavina je zaznamovana tudi z reformami v korist podložnikov, saj je leta 1771 uvedla robotni patent, ki je zmanjšal tlako in izboljšal pogoje za kmete.
Marija Terezija je umrla 29. novembra 1780 na Dunaju kot ena najvplivnejših žensk v evropski zgodovini. Njeno vladanje je bilo prelomno obdobje v zgodovini Habsburžanov, saj je pod njeno oblastjo Avstrija postala močnejša in bolj stabilna država.
