Ugotovitve razkrivajo kompleksne napetosti: zdravstveni delavci na sekundarni ravni so pripravljeno vključevati, a ostajajo previdni v kriznih situacijah; zdravstveni delavci na primarni ravni gradijo zaupanje prek dolgotrajnih odnosov, a jih sistemske omejitve pogosto zavirajo v uresničitvi; zdravstveni delavci na terciarni ravni pa kljub strokovnemu znanju včasih vzpostavljajo čustveno distanco, ki zmanjšuje vključevanje. Skupna vrzel vseh ravni je pomanjkanje kontinuiranega in reflektivnega usposabljanja za zmanjševanje stigme, kar pojasnjuje ohranjena prepričanja o diskriminaciji in etiologiji.
Rezultati kažejo, da proceduralni protokoli sami po sebi niso dovolj. Potrebne so ciljno usmerjene, mešane intervencije, ki združujejo stik z osebami z duševnimi motnjami, strukturirano refleksijo in organizacijske prilagoditve (npr. zaščiten čas za pogovore v primarni oskrbi), da se pozitivna stališča prevedejo v dosledno vključujočo prakso. Tak pristop bi lahko prispeval k bolj pravični in vključujoči oskrbi duševnega zdravja v Sloveniji.
